petek, 12. september 2014

Neprijetnim resnicam si upajte pogledati v oči - dr. Karen Moloney

Objava v reviji MQ, 
september 2014

Ženska, ki najprej prevzame s svojo energijo, z načinom, kako obvladuje prostor in z glasnim, neposrednim govorjenjem, ki ga sama označi kot nekaj, kar ima kot Irka v krvi. Ne olepšuje realnosti, ne tolaži s čudežnimi recepti. Spodbuja, da pogledamo resnici v oči, da se soočimo z različnostmi, da delujemo. Kot ženska ženskam je spregovorila na dogodku Odličnost managerk, 3. junija 2014, na Bledu. Kdo je dr. Karen Moloney? Psihologinja, ki svoje znanje in izkušnje deli v poslovnem svetu, futuristka, ki se poglablja v odgovore na to, kako prepoznavati in razvijati

talentirane posameznike v prihodnosti, svetovalka, coach, publicistka, govornica, ustanoviteljica podjetja Moloney Minds, mama in žena. Tega, da smo si ženske in moški različni, se ne da zanikati. Se pa da znotraj različnosti ustvarjalno in izpolnjujoče živeti. Prvi korak k temu je, kot pravi dr. Karen Moloney, soočenje z neprijetnimi resnicami.

Ladeja Godina Košir: Tega, da smo ženske z Venere in moški z Marsa, se zavedamo, od tu naprej pa se v vesolju različnosti ženske še vedno nadejamo čudežnega zlitja spolov, enakopravnosti in idiličnega sobivanja. Vi niste tako zelo romantični?
Karen Moloney: Mislim, da je treba biti realen. Ženske in moški smo si bili, smo si in si bomo – upam! – ostali različni. Zagotovo pa se vloga žensk v družbi skozi čas močno spreminja. Danes ženske v zahodnem, razvitem svetu, lahko študiramo, kar si želimo in lahko počnemo, kar si želimo. Nismo odvisne od moških in to močno spreminja razmerje moči, pa tudi vloge spolov v družbi, posebej v poslovnem svetu. A ne glede na to, še vedno velja, da živimo v moškem svetu. Smo ujetniki stereotipov in tako ženske kot moški se sprašujemo, zakaj se ne razumemo, zakaj si nismo bolj podobni, zakaj vedno znova prihaja do konfliktov. S svojim delom v zadnjih letih skušam pomagati premostiti te ovire, opolnomočiti vsakega od spolov, da bi drugega razumel bolje in posledično tudi lažje sprejemal. A to je dolgotrajen proces, nič ne gre čez noč.
LGK: Ključ je potemtakem v komuniciranju? Bi lahko našteli nekaj vodil, ki se jih velja držati, da bo življenje tako moških z ženskami kot žensk z moškimi enostavnejše?
KM: Zelo ilustrativen primer je odnos do čustvovanja. Moški, ki je čustveno prizadet, se bo umaknil v svojo »jamo«. Hoče mir, tišino, čas zase. Ženska pa bo v enaki situaciji želela bližino, pogovor. Kako ti dve diametralno nasprotni želji uskladiti? Najprej tako, da spoštujemo različnost, da dopustimo drug drugemu njegovo lastno izraznost in da se v tej različnosti sprejemamo. V poslu prevladuje moški princip, torej je sprejemljivo »zatekanje v jamo«, ne pa izražanje čustev, hrepenenje po dialogu … V moškem svetu štejejo tekmovalnost, rezultati, rivalstvo, ciljna usmerjenost, hitre rešitve, individualnost, egocentrizem. Prav nasprotno kot si svet zamišljamo ženske, ki rade povezujemo, delimo, negujemo, spodbujamo, postavljamo na prvo mesto odnose, ne rezultate, skratka, kompatibilnosti niso ravno vidne. Osebno verjamem, da mora ženska, ki želi uspeti kot managerka, osvojiti moška pravila igre in se znotraj njih povzpeti na vrh, šele po tem, ko osvoji vodilno pozicijo, lahko začne uveljavljati ženske principe. Prav bi bilo, da vsaka, ki uspe prebiti stekleni zid, ponudi roko naslednji – da nanjo prenese svoje izkušnje in da ji prihrani katero od bridkih izkušenj. Tako si ženske lahko najbolje pomagamo. Več ko nas bo na vrhu, bolj uravnotežen bo managment.
LGK: Torej ne gre brez hierarhije, brez vzpenjanja po hierarhični lestvici na moški način?
KM: Težko. Kot sem že rekla, ko bo zadostno število žensk na vodilnih položajih, se bo sistem vrednot lahko spremenil, prilagodil. Gre tudi za vprašanje kulturnih razlik. Na primer na Kitajskem, kjer sem pred kratkim predavala o voditeljstvu, so udeleženci izpostavili željo in po hierarhiji, po prepoznavnem voditelju, ki je na vrhu piramidalnega sistema in ki mu sledijo kot najvišji avtoriteti. To je zanje mnogo bolj sprejemljivo kot prevzemanje osebne odgovornosti za odločitve. Razprava o tem, ali smo kot družba dovolj zreli za prehod v bolj sploščene, mrežne sisteme upravljanja, kjer je poudarek na vlogi posameznika, na povezovanju, ne pa na sledenju, zapovedovanju, je zagotovo zanimiva in aktualna. A vstopajmo vanjo s spoštovanjem razlik, upoštevanjem močnih vzorcev, ki so zakoreninjeni in jih je težko preseči.
LGK: Kje vidite priložnost za uveljavljanje ženskih principov vodenja? Kako se kot ženske lahko umeščamo v pretežno moško naravnanem svetu? Kako naj uresničujemo svoje cilje, ambicije, sanje?
KM: Odgovorila vam bo z zgodbo, ki je resnična in zelo sporočilna. Žena mojega brata je odlično izobražena in razgledana ženska, ki se je ob poroki odločila, da bo njen poklic skrb za moža, podpora njegovi karieri. Zavestno sta se odrekla otrokom in zakon gradila kot skupnost, v kateri je bila v ospredju moževa kariera, njegovi cilji so bili obenem njuni skupni cilji. Resnično vzorno je skrbela, da je bil dom brezhibno urejen in da je bil mož deležen vse podpore. Tistega dne, ko se je moj brat upokojil, pa ga je pričakalo svojevrstno presenečenje. Žena mu je namreč naznanila, da se s tem dnem upokojuje tudi ona, da njena skrb za dom, za gospodinjstvo in za vsa ostala opravila s tem dnem preneha in da je zdaj tudi ona upokojenka, ki bo zaživela na enak način, kot upokojeni brat. Si predstavljate – to je za moje pojme odličen primer tega, kako je umestila svojo vlogo, kakšno priznanje je dala svojemu poklicu žene. Če znamo sebe ceniti, si najprej same dati vrednost in to ne glede na to, ali smo mame, žene, managerke, ustvarjalke, učiteljice … potem nas bodo spoštovali tudi moški. Naše vloge morajo postati družbeno priznane in cenjene. Od tod naprej sledi tudi ustrezno plačilo, možnosti za napredovanje, za resnično svobodno izbiro kariernih poti.
LGK: Ste svojima otrokoma prenesli vrednote, ki jih izpostavljate, izkušnje, ki ste jih pridobili? Se kot sin in hči znajdeta v svetu raznolikosti?
KM: Če vam povem, da je hči izbrala za svoj cilj dosego vodilnega položaja v enem večjih britanskih podjetij in da je prava »karieristka« in da je sin njeno nasprotje, aktivist na področju ohranjanja narave in zaščite živali, občutljiv, povezovalen, miroljuben, se lahko najin pogovor začne znova … Odrasla sta v isti družini, ob isti vzgoji, izbrala pa sta si povsem različne poti. Oba cenim in spoštujem, zagotovo sta povzela vrednote, ki jih deliva z možem, vsak od niju pa na svojstven način išče svoj prostor v družbi. Kateri je bliže Marsu in kateri Veneri, pa prepuščam drugim …

Članek je objavljen v septemberski številki revije MQ