 |
| Kolumna objavljena na portalu MM |
»Ne morem zdaj brati še tega teksta, jutri imam prezentacijo«, ali pa »Nisem šel na konferenco, kdo mi pa lahko pove še kaj novega«, mogoče celo »Kakšen šolski nastop, imam kaj pomembnejšega za postoriti« … Kaj je v poplavi vsega, kar nam polni dneve bistveno, kaj nebistveno? Kje ali v kom se skrivajo odgovori, ki jih tako
Kakorkoli že
opredeljujemo dobo, v kateri živimo, prej ali slej v vsaki od razlag, pa naj se
ta osredotoča na razumevanje poslovnih modelov, marketinških prijemov,
voditeljskih veščin ali pa osebnostnega razvoja, naletimo na skupni imenovalec.
Na tisto presečišče upravljanja vseh virov, ki je ključno torišče. Na odnose.
Če med vire ki jih znamo našteti – čas, denar, prostor, ideje, … - in za katere
se zdi, da jih permanentno primanjkuje, znamo vriniti povezovalni delček, upravljanje
odnosov, lahko z manj nastane več. Več časa, več denarja, več prostora, več
idej. Preveč enostavno, da bi bilo resnično. Ali pa preveč težko, da bi bilo
uresničljivo.
Na naslovnici poletne
številke revije Harvard Business Review najdemo udarno temo The New Basics of
Marketing, začinjeno s piktogramskim prikazom pojmov: think, feel, do. Pred
dnevi zaključen deveti Blejski strateški forum je letos potekal pod naslovom
Moč zaupanja. Forum se je začel z razpravo o filozofiji vodenja, živahna pa je
bila tudi ena od debat, posvečena potencialom zaupanja, na kateri so sodelovali
mladi voditelji. Konec novembra se obeta že 16. SEMPL, ki nosi naslov »Reborn«
- osvežite svoje znanje, ideje in posel. IEDC, mednarodno uveljavljena šola
managementa, uspešno izvaja izobraževalni modul z naslovom »Creativity and
Inspiration in Business«. Še en večji slovenski managerski dogodek, Kongres
Združenja Manager, pa se bo začel s predavanjem Možgani in odločanje: kaj nas
je naučila nevroznanost.
Večkrat se z
nostalgijo spomnim Dragana Sakana – Sakija, idejnega prebojnika, ki je rad
uporabljal besedo »Zeitgeist«. Z njo je povzel tisto »nekaj«, kar je v zraku,
kar lahko zaznaš, čeprav tega še ne moreš natančno opredeliti. Njegov Ideas
Campus je bil poskus »lovljenja« utripa časa in prehitevanja trendov, ki se jih
je dalo bolj slutiti kot napovedovati. Tako nekako se mi zdi, je danes z
odnosi. Kar naprej so v zraku, okoli njih hodimo kot mačka okoli vrele kaše.
Izzumljamo različne pristope, naslove, povezave, skušamo biti kar se le da
interdisciplinarni in povezovalni, vključujemo, raziskujemo, silno radi se
zadržimo pri definiranju »leadershipa«, pa tudi besedo karizmatičnost radi
proučujemo, ali pa na primer različne vrste inteligenc, skratka, tisto »nekaj«
bi radi prepoznali, pojasnili in osvojili. Pri vsej tej zagnanosti in
osredotočenosti na to, da nam bistveno slučajno ne bi ušlo, da pričakovanj
(svojih lastnih ali pa tistih tujih) ne bi upravičili, da bi postorili vse in
še več v 24 urah, da bi bili vzor in zgled, da bi bili učinkoviti in uspešni
(skladno z metriko, ki jo uporabljamo), pozabimo, da so odnosi tisti, ki nas
najbolj definirajo in da znotraj njih kot socialna bitja najdemo smisel in
samouresničitev.
Nič ni narobe s tem,
če se vprašamo »What's in it for me?!«, preden izrečemo svoj »ne« ali »da«.
Menjava je bila in je bistvo naših odnosov in če ne vemo, kaj bomo v zameno za
svoj vložek dobili, razum zaukaže, naj se v odnos ne spuščamo. Racionalna
odločitev. Ne pa tudi vedno najboljša. Z merskimi enotami in računanjem dobička
obremenjeni lahko zamudimo oz. spregledamo priložnost, ki bi zavrtela naše kolo
sreče v svežo smer. Če se vrnemo k iztočnicam tega zapisa in si zamislimo možne
scenarije, bo slika jasnejša. Na primer: Če bi si vzeli čas za branje, bi v
tekstu morda našli navdih za dopolnitev prezentacije, ki bi tako naslednji dan
postala zmagovita. Če bi šli na konferenco, bi morda srečali predavatelja, s
katerim bi pristopili k skupnemu razvojnemu projektu. Če bi si ogledali šolski
nastop, bi morda tam prisotna mama sošolke našega otroka bila oseba, odločilna
pri povezovanju s poslovnimi partnerji, ki jih želimo doseči. Morda, morda tudi
ne. A če si v naprej nadenemo plašnice in se oborožimo s strahom pred
sedanjostjo in prihodnostjo, pred izgubo časa ali denarja, če se panično
oklepamo tega, kar poznamo in imamo, gre življenje mimo nas. Prav zdaj, ko je
pritisk resnično močan, je pogum za vdih, za pogled, za odnose, vreden toliko
več.
Res nisem pisala o
blagovnih znamkah, niti ne o medijih, sem pa imela v mislih vse to. Ves ta
svet, ki ga kot takšni ali drugačni komunikatorji soustvarjamo. Ideje, ki jih
predstavljamo. Inovacije, ki jih iščemo. Družbena omrežja, ki z njimi dihamo.
Skozi odnose, z odnosi. Drugače vsega tega ni. In ja – (tržno in trajnostno)
vreden je tisti ali tisto, s komer ali s čimer smo ta odnos pripravljeni ne le
vzpostaviti, ampak vzdrževati in nadgrajevati. Ni lahko, priznam.Originalno besedilo je objavljeno na: http://www.media-marketing.com/kolumna/7943-kako-upravljati-s-najva%C5%BEnijom-valutom-%E2%80%93-odnosima%3F.html
